ABFin d.o.o.

Posts Tagged ‘analiza’

Ekonomska dodana vrednost – EVA – Economic value added

Analitično orodje za merjenje kratkoročne poslovne uspešnosti podjetja, ki temelji na računovodskih izkazih podjetja, kot tudi uspešnosti poslovanja podjetja glede na tveganja in pričakovane donose investitorjev.

Na dolgi rok je povezan z ustvarjanjem bogastva investitorjev lastniškega kapitala.

Uporablja se tudi za sistem nagrajevanja, da se interesi managerjev (omogoča boljše razumevanje njihovih reakcij, zaradi česar laže sprejemajo poslovne odločitve) približajo interesom lastnikov in finančnim upravljalcem.

Ekonomska dodana vrednost se najpogosteje označuje kot mera finančne uspešnosti podjetja, ki temelji na dobičku iz poslovanja po davkih, vlaganjih, zahtevanih za ustvarjanje tega dobička, ter stroških, povezanih s temi vlaganji. Ekonomske dodane vrednosti predstavlja celovit koncept za merjenje in povečanje vrednosti podjetja, ter je sestavljena iz treh podsistemov: merjenja uspešnosti, sistema nagrajevanja in finančnega upravljanja.

Prispevek ekonomske dodane vrednosti je, da nas opozori na strošek kapitala.

Opredelitev ekonomske dodane vrednosti

Ekonomska dodana vrednost se opredeli kot razlika med čistim dobičkom iz poslovanja po prilagojenih davkih ter stroški investiranega kapitala, ki je potreben za doseganje tega dobička.

ekonomska dodana vrednost = računovodsko prilagojeni dobiček iz poslovanja po prilagojenih davkih – (cena investiranega kapitala * obseg poslovno investiranega kapitala)

Druga različica izračuna definira ekonomsko dodano vrednost kot razliko med doseženo in zahtevano stopnjo donosa, to je donosnostjo poslovno investiranega kapitala ter tehtanim povprečjem stroškov kapitala, ki je pomnožena z obsegom poslovno investiranega kapitala

ekonomska dodana vrednost = (dosežena donosnost – pričakovana donosnost) * IC = (dosežena donosnost kapitala, uporabljenega v poslovnem procesu – tehtano povprečje stroškov kapitala) * obseg poslovno investiranega kapitala

Ekonomska dodana vrednost je izražena v absolutnem znesku.

ekonomska dodana vrednost > 0 – podjetje je poslovalo zelo uspešno, saj je preseglo pričakovanja investitorjev.

ekonomska dodana vrednost = 0 – donos poslovno investiranega kapitala ravno enak strošku le-tega in podjetje ravno še dosega zahtevan donos na kapital.

ekonomska dodana vrednost < 0 – negativna vrednost pomeni neuspešno poslovanje podjetja. Podjetje ni uspelo pokriti vseh stroškov, četudi morda izkazuje pozitivni računovodski dobiček.

“Denar je dejstvo, dobiček je mnenje” citat iz članka revije Economist

Izkaz denarnih tokov spada med izvedene računovodske izkaze in izkazuje denarni tok med dvema obdobjema. Izkaz denarnih tokov je z vidika poslovnih financ je sestavljen iz denarnega toka iz naslova sprememb dolgoročnih in kratkoročnih sredstev ter je namenjen za lastnike in zunanje financerje.

Pomembno je, da razlikujemo podatke iz bilance stanja, izkaza poslovnega izida in izkaza denarnih tokov.

Denarni tok je tok denarja v podjetje in iz podjetja. Prav tako nam denarni tok pove, koliko denarja smo prejeli v določenem času in koliko denarja smo tudi porabili, ker smo morali plačati svoje obveznosti.

Žal se mu posveča premalo pozornosti, ker ga uporabniki ne razumejo. Če ne obvladamo denarnih tokov, se moramo zavedati posledice, kot je, da lahko naše podjetje propade, kljub temu, da dosegamo in ustvarjamo visoke dobičke.

Likvidna sredstva so naložbe v kratkoročna sredstva, ki jih imamo v podjetjih za ohranjanje vrednosti in so zelo hitro unovčljiva in pogoj je, da je naložba takoj:

• unovčljiva, ne da bi okrnila ali motila poslovanje ali
• zamenljiva v znano količino gotovine po vrednosti ali blizu vrednosti in je z njo mogoče trgovati na trgu (naložbo prodamo in dobimo toliko ali več, kot smo zanjo dali in dosežemo donos).

Pozitivni denarni tok je prebitek prejemkov pri poslovanju nad izdatki poslovanja in predstavlja generator denarnih sredstev, ki jih pri poslovanju porabimo pri investicijski dejavnosti. V primerih, ko je investicijska dejavnost intenzivnejša, kot nam omogoča poslovna dejavnost, je potrebno vključiti dejavnost financiranja. To predstavlja v poslovanju novo zadolževanje ali nova vplačila kapitala.

Kako mora direktor razumeti denarni tok?

1.izhodišče – začnemo seštevati dobičke pred obdavčitvijo in amortizacijo,
2.denarni pritoki – seštevek povečamo za denar, ki smo ga iztržili od odtujitve premoženja,
3.odtoki»brez nobene izbire« – DDV, trošarine, akontacija davka od dohodka za pravne osebe oz. akontacija dohodnine iz dejavnosti za podjetnike in obresti banki za najeta posojila,
4.odtoki»z navidezno izbiro« – izplačilo dividend delničarjem ali izplačilo dobička družbenikom in
5.ostanek »prosti denarni tok« – poraba, ki jo določi direktor.

Vsak direktor ve, da mora nekaj prodati, s čimer bo kupil druge vložke za svoj delovni proces, kot so: material, storitve in plače zaposlencev. Ne smemo pozabiti, da obstaja razlika med prodanim in plačanim. Vedeti moramo, da smo za prodane proizvode (blago ali opravljene storitve) oblikovali poslovne prihodke v izkazu poslovnega izida, v bilanci stanja so izkazane poslovne terjatve, vendar jih ne izkazujemo v načrtu ali izkazu denarnega toka tako dolgo, dokler jim ne poteče valutni rok in pričakujemo dejansko plačilo.

Pri določanju potreb po denarju moramo preveriti:

1.poplačila dolgov;

2.povečanje obratnega kapitala – (zaloge + terjatve do kupcev) – obveznosti do dobaviteljev – razlika čim manjša. Kratkoročna sredstva so financirana iz obveznosti do dobaviteljev. Dodatnega obratnega kapitala za širjenje poslovanja ne potrebujemo, saj prodamo svojim kupcem za denar, preden moramo plačati obveznosti dobaviteljem – raje kot obratno;

3.kazalnik obratnega kapitala = (zaloge + terjatve do kupcev) – obveznosti do dobaviteljev / prihodki od prodaje

Če je kazalnik nizek bomo lažje rasli od tistih, ki imajo visok kazalnik;

4.potrebe po kapitalskih izdatkih – preveriti in analizirati moramo plačila za nakup in prejemke od prodaje opredmetenih osnovnih sredstev – tako ugotovimo ali smo sposobni poravnati potrebe po investicijah.

Ukrepanje v primeru pomanjkanja denarja:

- povečati prekoračitev na TRR (ugotoviti če že nismo na meji svojih sredstev),
- izposoditi si denar na dolgi rok (preverimo, če že nismo prezadolženi),
- prodati sredstva (nekurantne zaloge, neizkoriščena opredmetena osnovna sredstva, delnice in druge deleže),
- sale and lease back (opredmetena osnovna sredstva, ki jih uporabljamo – jih prodamo in vzamemo nazaj v najem – preverimo, da niso pod hipoteko),
- okrepiti nadzor nad plačili kupcev in obračanjem zalog.

Kaj zanima banke?

Banke s pomočjo načrta denarnih tokov ugotovijo ali bomo ustvarili denarni tok, da bomo poplačali obveznosti do nje.
Pomen denarnega toka je, da svoje obveznosti plačujemo iz prejetega denarja iz naslova plačil kupcev.

Ne delamo nerealne in neresnične načrte in s tem ne zavajamo investitorje ali druge poslovne partnerje. Slej ko prej bomo posledice začutili sami – propad podjetja in našega poslovanja.

Zakaj banke ne prepričamo, da bi nam dala posojilo, kljub temu, da nam rastejo prihodki in prav tako tudi dobiček?

Vzrok je premajhen denarni tok. Banki je potrebno mesečno odplačevati obroke in obresti za najeto posojilo z denarjem, ki ga prejmemo iz poslovanja ali financiranja. Nezadosten denarni tok pomeni tudi nelikvidnost poslovanja. Vedeti moramo, čeprav ustvarjamo dobiček, lahko propademo zaradi tega, ker ne ustvarjamo zadostnega denarnega toka. Pomen denarnega toka je v dejstvu, da plačamo svoje obveznosti iz prejetega denarja s strani plačil naših dolžnikov. S prihodki in terjatvami zaposlencem ne moremo izplačati plače. Denarni tok ob koncu meseca nam pokaže finančno in plačilno sposobnost poslovanja.

Projekcija denarnega toka za dobo vračila investicijskega posojila so izkaz (poročilo), ki ga pričakujejo banke, a ga direktorji in njihovi finančniki dostikrat zanemarijo in ga ne dostavijo bankam.
Informacije, ki izhajajo iz izkaza denarnih tokov so izrednega pomena za sprejemanje poslovnih odločitev. Potencialni investitorji, upniki in dobavitelji lahko iz njega pridobijo informacije o finančnem stanju, ter predvidijo bodoče trende razvoja podjetja.

Analiza denarnega toka je pomembna pri ocenjevanju potencialnih poslovnih partnerjev (kupci, dobavitelji). Denarni tok je dober pokazatelj finančne stabilnosti in likvidnosti vsakega partnerja, saj nam pove o plačilnih sposobnostih, ki jih partner prakticira pri financiranju poslovanja.

Slabosti izkaza denarnih tokov

Izkaz denarnih tokov je poročilo o preteklih podatkih, saj poroča o izdatkih, vendar ne bo izrazilo menja o tem, ali je bil izdatek potreben ali je bil dobičkonosen.

Podobno je razvidno širjenje terjatev ali zalog, vendar nam ne pove, ali je to posledica:
* slabih zalog ali nadzora nad proizvodnjo,
* nezmožnosti prodati končne izdelke in
* načrtne politike zaradi strahu pred pomanjkanjem dobav, povišanjem cen ali potreb po dodatnih zalogah novega proizvoda pred predstavitvijo.

V primeru, da se poveča število dolžnikov razberemo posledice:
* dolžnikov, ki so počasni plačniki,
* spremenjene politike plačilnih rokov,
* zaostajanja z izstavljanjem računom kupcem ali
* povečanja prihodkov od prodaje.

Podjetje, ki ima veliko izgubo, si pogosto lahko opomore le, če ima pravilno strategijo in tekočo poslovno in razvojno politiko.

Stalni izziv malega podjetja je optimalno delovanje, ki temelji na uravnovešanju denarnega toka. Tu je nekaj namigov za izboljšanje denarnega toka vašega podjetja:

1. Zaračunavajte pravočasno.
2. Naredite motivacijski plačilni model.
3. Izogibajte se kupcem, ki plačujejo počasi ali nikoli.
4. Uporabite kompezacije ali blagovne menjave namesto denarja.
5. Uravnotežite stanje skladišča.
6. Konsolidiraje dolgove.
7. Dajte darila in ne obroke.

Pred izvedbo vrednotenja po denarnem toku moramo podatke pripraviti tako, da se ujemajo z napovedmi in cilji podjetja.

Prilagajamo sledeče :

• Rast operativnih prihodkov
  
• Rast stroškov materiala in blaga.
  
• Stroški storitev
  
• Stroški dela
  
• Reinvesticije v stalna osnovna sredstva niso
• zmanjšanje kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev.

Za diskontno stopnjo se uporablja tehtano povprečno ceno investiranega kapitala (WACC).

Za uspešno poslovodenje podjetja in oceno vrednosti podjetja je zelo pomembno, da poslovodstvo pozna raven tveganja in pričakovane donose investitorjev. Zato je prvi korak pri ugotavljanju vrednosti podjetja izračun stroškov investiranega kapitala oziroma izračun stroškov vseh virov financiranja.

Pričakovani donos vseh investitorjev v modelu ekonomskega dobička je tehtana povprečna cena investiranega kapitala. To je ob dani ravni tveganja pričakovani donos vseh, ki so investirali v podjetje in za podjetje pomeni strošek vseh virov financiranja. Kakršenkoli dobiček, ki je večji od tega stroška, pomeni ekonomski dobiček oziroma povečanje vrednosti.

Pri izračunu tega stroška so upoštevane vse vrste virov financiranja, ki so jih zagotovili investitorji (prednostni in navadni deleži oziroma delnice, kratkoročni in dolgovi, izdane obveznice, dolgoročni poslovni in finančni najemi). Vsaka kategorija ima drugačen pričakovani donos in torej pomeni drugačen strošek za podjetje. S ponderiranjem izračunamo povprečje z upoštevanjem višine posamezne kategorije virov v vseh virih financiranja.

Ugotovitev stroška za dolgovani kapital je sorazmerno enostavna, nekoliko več problemov pa v naših razmerah še vedno nerazvitega trga kapitala s kratko zgodovino povzroča ugotavljanje cene lastniškega kapitala. Investitorji navadnega lastniškega kapitala prevzemajo največje tveganje, zato je tudi pričakovani donos teh investitorjev praviloma višji od pričakovanega donosa ostalih investitorjev (npr. posojilodajalcev).

Donosnost lastniškega kapitala je večja od donosnosti netveganih naložb (državni vrednostni papirji) za dolgoročno tržno premijo, ki odraža povprečno višino tveganja lastniških naložb v podjetja nad netveganimi naložbami. Pri tem je za posamezno podjetje potrebno upoštevati tudi finančno tveganje, ki se odraža s finančnim vzvodjem (razmerjem med dolgovi in trajnim kapitalom). Za ugotovitev stroškov lastniškega kapitala uporabimo podatke primerljivih podjetij.

Na vsak vir financiranja oziroma na vsako kategorijo investiranega kapitala moramo gledati z vidika vlagatelja, zato je za izračun uteži za posamezno vrsto virov financiranja potrebno upoštevati njihovo tržno vrednost.

WACC = R_d(1-T_c) D/V+ R_e E/V

Kjer je :

Rd – Strošek vira financiranja – dolžniški kapital pred obdavčitvijo

Tc – Davčna stopnja

D/V – Delež dolžniškega kapitala v celotnem kapitalu

Re – Strošek vira financiranja – lastniški kapital

E/V – Delež lastniškega kapitala v celotnem kapitalu

R_e = R_f + b_e [R_m - R_f]

Kjer je :

Rf – netvegana stopnja donosnosti (državne obveznice)

b_e – Beta oziroma sistematično tveganje delnice na trgu

(Rm – Rf) – pričakovana tržna premija za tveganje

Pri likvidaciji vrednosti se pregleda vsa sredstva in obveznosti, ki jih ima podjetje v svojih knjigah.

Osnovna predpostavka je da se sredstva ‘znebijo’ oziroma odprodajo in pokrijejo nastale obveznosti (po pogajanjih).

Tako se pride do faktorjev (diskontov oziroma premij) na posameznih postavkah bilanc stanja.

Ti faktorji se pomnožijo z knjigovodskimi vrednostmi, od ‘prodanih’ sredstev odštejemo ‘izpogajane obveznosti, odštejemo še ostale stroške likvidacije (odpravnine, postopki) in dobimopreostalo vrednost podjetja – likvidacijsko vrednost.

Ta metoda je najprimernejša za vrednotenje – holdingov, skladov oziroma podjetij katerih dejavnost se ne odraža preko izkaza uspeha pač pa preko naložb. sicer se uporablja za oceno v primeru zaključka poslovanja podjetja.

Podjetja oziroma vodstvo podjetij se mora pravilno in predvsem pripraviti na poslabšane okoliščine poslovanja, ki jih prinaša finančna kriza. Odzovanje oziroma reagiranje na krizo, ko je kriza že tu, je prepozno.

Kriza pa se kaže predvsem v zaostritvi bančnih pogojev za pridobitev novih virov financiranja ter v veliki negotovosti. Podjetja lahko občutijo upadanje gospodarske rasti na trgu.

Mala in srednja podjetja morajo izkoristiti svoje potenciale fleksibilnosti. Podjetja, ki čakajo na “uradno objavo recesije” in bodo šele nato začela razmišljati o ukrepih ter če ne bodo imela pravega vodje, ki mu bodo ljudje zaupali, bodo doživela negativne posledice že kratkoročno.

Podobno velja tudi za podjetja, ki ne bodo izkoristila svojega glavnega potenciala – fleksibilnosti.

Recesija bo udarila predvsem velika podjetja, ki so manj fleksibilna in kjer sprejemanje odločitev poteka prepočasi.

Rezerve so v načinu organizacije, delovnih procesih, neizkoriščenih potencialih ljudi, outsourcingu, poslovnih povezavah z dobavitelji, kupci, razvojnimi institucijami in nebančnimi institucijami ter v tako imenovanih alternativnih virih financiranja in v davčni optimizaciji poslovanja.

Pri klasičnem zunanjem viru financiranja – bankah mora podjetje preveriti, kako lahko na banko računa v času recesije in v kakšnem obsegu, torej do katere meje.

Podjetje bo moralo iskati alternativne vire financiranja z naravno selekcijo projektov, z optimizacijo poslovanja in z zmanjšanjem potrebe po virih za redno delovanje. Podjetja naj presodijo, kaj delati znotraj njih in kaj prenesti drugam, na primer v outsourcing podpornih aktivnosti in celo nekaterih temeljnih dejavnosti. Iskati je treba nove vire – tudi in predvsem – s partnerskim povezovanjem in izkoriščanjem finančnih potencialov svojih poslovnih partnerjev, z maksimalno osredotočenostjo na pridobivanje subvencij za svoje delovanje in davčno optimizacijo poslovanja.

Podjetja bodo morala še bolj skrbno izvajati kratkoročne planske procese zagotavljanja likvidnosti ter ustrezno oceniti potrebo po primarni in sekundarni likvidnostni rezervi, vendar brez dolgoročne vizije, ciljev in s tem odgovorov, kako vzdrževati svojo plačilno sposobnost oziroma solventnost, preprosto ne gre. Eno gre torej z drugim. Podjetja bodo prav tako morala stalno presojati realnost svojega načrtovanja in se sproti prilagajati z ukrepi.

Deset nasvetov za pravočasno ukrepanje

1. Pogovor s svojo banko – preverite kako lahko računate na banko.
2. Nadgradite poslovna partnerstva tako, da postanete skupaj močnejši v poslovnem okolju. (win-win koncept)
3. Optimizirajte poslovne procese.
4. Odločite se, katere dele dejavnosti lahko in morate postaviti iz podjetja in kaj smete delajte sami – po načelu konkurenčne prednosti.
5. Poiščite glavne gonilnike v svojem podjetju.
6. Preverite poslovno strategijo in jo prilagodite novim razmeram v vaši družbi in v panogi.
7. Vodstvo se ne sme ukvarjati s seboj, ampak se mora posvetiti podjetju in dolgoročnim ciljem.
8. Razvijajte svoje konkurenčne in kompetenčne prednosti na trgu, povezujte se z institucijami znanja, poskušajte pridobiti subvencije za svoje projekte.
9. Uporabite notranje premoženjske rezerve in maksimalno davčno optimizirajte poslovanje.
10. Preživetje v recesiji je enako preživetju v naravi – hranijo, rastejo in razvijajo se samo najboljši.

V finančnem smislu pomeni usmerite se na preglede natančneje finančno načrtovanje, denarnih tokovov po posameznih dejavnostih v podjetu, finančne simulacije outsourcinga, notranje vrednotenje podjetja, EVA usmeritev, finančno prestukturiranje virov financiranja ipd.

Sistem za boljše upravljanje s poslovnimi priložnostmi od strank do poslov.
Skupaj z določevanjem vrednosti, prioritet, stopnje zaključka posla, ipd. do teoretične vrednosti poslovne poslovnih priložnosti za vaše podjetje.

Uporaba : Pri vrednostenju strank/klientov, poslov, prodajnega osebja in realizacije, …
poglejte pod : Izračun WACC na strani Orodja / Tools

Opportunity Management System is used to predict potential revenue. Managers can simply characterize a business opportunity and enter it to the this tool.