ABFin d.o.o.

Posts Tagged ‘razpoložljiva sredstva’

Obratni kapital je presežek dolgoročnih in trajnih virov financiranja nad dolgoročnimi sredstvi.

Pred izvedbo vrednotenja po denarnem toku moramo podatke pripraviti tako, da se ujemajo z napovedmi in cilji podjetja.

Prilagajamo sledeče :

• Rast operativnih prihodkov
  
• Rast stroškov materiala in blaga.
  
• Stroški storitev
  
• Stroški dela
  
• Reinvesticije v stalna osnovna sredstva niso
• zmanjšanje kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev.

Za diskontno stopnjo se uporablja tehtano povprečno ceno investiranega kapitala (WACC).

Za uspešno poslovodenje podjetja in oceno vrednosti podjetja je zelo pomembno, da poslovodstvo pozna raven tveganja in pričakovane donose investitorjev. Zato je prvi korak pri ugotavljanju vrednosti podjetja izračun stroškov investiranega kapitala oziroma izračun stroškov vseh virov financiranja.

Pričakovani donos vseh investitorjev v modelu ekonomskega dobička je tehtana povprečna cena investiranega kapitala. To je ob dani ravni tveganja pričakovani donos vseh, ki so investirali v podjetje in za podjetje pomeni strošek vseh virov financiranja. Kakršenkoli dobiček, ki je večji od tega stroška, pomeni ekonomski dobiček oziroma povečanje vrednosti.

Pri izračunu tega stroška so upoštevane vse vrste virov financiranja, ki so jih zagotovili investitorji (prednostni in navadni deleži oziroma delnice, kratkoročni in dolgovi, izdane obveznice, dolgoročni poslovni in finančni najemi). Vsaka kategorija ima drugačen pričakovani donos in torej pomeni drugačen strošek za podjetje. S ponderiranjem izračunamo povprečje z upoštevanjem višine posamezne kategorije virov v vseh virih financiranja.

Ugotovitev stroška za dolgovani kapital je sorazmerno enostavna, nekoliko več problemov pa v naših razmerah še vedno nerazvitega trga kapitala s kratko zgodovino povzroča ugotavljanje cene lastniškega kapitala. Investitorji navadnega lastniškega kapitala prevzemajo največje tveganje, zato je tudi pričakovani donos teh investitorjev praviloma višji od pričakovanega donosa ostalih investitorjev (npr. posojilodajalcev).

Donosnost lastniškega kapitala je večja od donosnosti netveganih naložb (državni vrednostni papirji) za dolgoročno tržno premijo, ki odraža povprečno višino tveganja lastniških naložb v podjetja nad netveganimi naložbami. Pri tem je za posamezno podjetje potrebno upoštevati tudi finančno tveganje, ki se odraža s finančnim vzvodjem (razmerjem med dolgovi in trajnim kapitalom). Za ugotovitev stroškov lastniškega kapitala uporabimo podatke primerljivih podjetij.

Na vsak vir financiranja oziroma na vsako kategorijo investiranega kapitala moramo gledati z vidika vlagatelja, zato je za izračun uteži za posamezno vrsto virov financiranja potrebno upoštevati njihovo tržno vrednost.

WACC = R_d(1-T_c) D/V+ R_e E/V

Kjer je :

Rd – Strošek vira financiranja – dolžniški kapital pred obdavčitvijo

Tc – Davčna stopnja

D/V – Delež dolžniškega kapitala v celotnem kapitalu

Re – Strošek vira financiranja – lastniški kapital

E/V – Delež lastniškega kapitala v celotnem kapitalu

R_e = R_f + b_e [R_m - R_f]

Kjer je :

Rf – netvegana stopnja donosnosti (državne obveznice)

b_e – Beta oziroma sistematično tveganje delnice na trgu

(Rm – Rf) – pričakovana tržna premija za tveganje

Pri likvidaciji vrednosti se pregleda vsa sredstva in obveznosti, ki jih ima podjetje v svojih knjigah.

Osnovna predpostavka je da se sredstva ‘znebijo’ oziroma odprodajo in pokrijejo nastale obveznosti (po pogajanjih).

Tako se pride do faktorjev (diskontov oziroma premij) na posameznih postavkah bilanc stanja.

Ti faktorji se pomnožijo z knjigovodskimi vrednostmi, od ‘prodanih’ sredstev odštejemo ‘izpogajane obveznosti, odštejemo še ostale stroške likvidacije (odpravnine, postopki) in dobimopreostalo vrednost podjetja – likvidacijsko vrednost.

Ta metoda je najprimernejša za vrednotenje – holdingov, skladov oziroma podjetij katerih dejavnost se ne odraža preko izkaza uspeha pač pa preko naložb. sicer se uporablja za oceno v primeru zaključka poslovanja podjetja.

Podjetja oziroma vodstvo podjetij se mora pravilno in predvsem pripraviti na poslabšane okoliščine poslovanja, ki jih prinaša finančna kriza. Odzovanje oziroma reagiranje na krizo, ko je kriza že tu, je prepozno.

Kriza pa se kaže predvsem v zaostritvi bančnih pogojev za pridobitev novih virov financiranja ter v veliki negotovosti. Podjetja lahko občutijo upadanje gospodarske rasti na trgu.

Mala in srednja podjetja morajo izkoristiti svoje potenciale fleksibilnosti. Podjetja, ki čakajo na “uradno objavo recesije” in bodo šele nato začela razmišljati o ukrepih ter če ne bodo imela pravega vodje, ki mu bodo ljudje zaupali, bodo doživela negativne posledice že kratkoročno.

Podobno velja tudi za podjetja, ki ne bodo izkoristila svojega glavnega potenciala – fleksibilnosti.

Recesija bo udarila predvsem velika podjetja, ki so manj fleksibilna in kjer sprejemanje odločitev poteka prepočasi.

Rezerve so v načinu organizacije, delovnih procesih, neizkoriščenih potencialih ljudi, outsourcingu, poslovnih povezavah z dobavitelji, kupci, razvojnimi institucijami in nebančnimi institucijami ter v tako imenovanih alternativnih virih financiranja in v davčni optimizaciji poslovanja.

Pri klasičnem zunanjem viru financiranja – bankah mora podjetje preveriti, kako lahko na banko računa v času recesije in v kakšnem obsegu, torej do katere meje.

Podjetje bo moralo iskati alternativne vire financiranja z naravno selekcijo projektov, z optimizacijo poslovanja in z zmanjšanjem potrebe po virih za redno delovanje. Podjetja naj presodijo, kaj delati znotraj njih in kaj prenesti drugam, na primer v outsourcing podpornih aktivnosti in celo nekaterih temeljnih dejavnosti. Iskati je treba nove vire – tudi in predvsem – s partnerskim povezovanjem in izkoriščanjem finančnih potencialov svojih poslovnih partnerjev, z maksimalno osredotočenostjo na pridobivanje subvencij za svoje delovanje in davčno optimizacijo poslovanja.

Podjetja bodo morala še bolj skrbno izvajati kratkoročne planske procese zagotavljanja likvidnosti ter ustrezno oceniti potrebo po primarni in sekundarni likvidnostni rezervi, vendar brez dolgoročne vizije, ciljev in s tem odgovorov, kako vzdrževati svojo plačilno sposobnost oziroma solventnost, preprosto ne gre. Eno gre torej z drugim. Podjetja bodo prav tako morala stalno presojati realnost svojega načrtovanja in se sproti prilagajati z ukrepi.

Deset nasvetov za pravočasno ukrepanje

1. Pogovor s svojo banko – preverite kako lahko računate na banko.
2. Nadgradite poslovna partnerstva tako, da postanete skupaj močnejši v poslovnem okolju. (win-win koncept)
3. Optimizirajte poslovne procese.
4. Odločite se, katere dele dejavnosti lahko in morate postaviti iz podjetja in kaj smete delajte sami – po načelu konkurenčne prednosti.
5. Poiščite glavne gonilnike v svojem podjetju.
6. Preverite poslovno strategijo in jo prilagodite novim razmeram v vaši družbi in v panogi.
7. Vodstvo se ne sme ukvarjati s seboj, ampak se mora posvetiti podjetju in dolgoročnim ciljem.
8. Razvijajte svoje konkurenčne in kompetenčne prednosti na trgu, povezujte se z institucijami znanja, poskušajte pridobiti subvencije za svoje projekte.
9. Uporabite notranje premoženjske rezerve in maksimalno davčno optimizirajte poslovanje.
10. Preživetje v recesiji je enako preživetju v naravi – hranijo, rastejo in razvijajo se samo najboljši.

V finančnem smislu pomeni usmerite se na preglede natančneje finančno načrtovanje, denarnih tokovov po posameznih dejavnostih v podjetu, finančne simulacije outsourcinga, notranje vrednotenje podjetja, EVA usmeritev, finančno prestukturiranje virov financiranja ipd.

ODGOVOR: Upravljanje denarnega toka podjetja je bistvo zdravega poslovanja vsakega podjetja in je drugače rečeno upravljanje likvidnosti podjetja. Z upravljanjem točno vemo koliko razpoložljivih tekočih sredstev potrebujemo, koliko potrebujemo za razširitev poslovanja, koliko in po čem ga potrebujemo pridobiti od zunaj.